Zgodovina karateja
Nastanek in razvoj obrambe brez orožja
Pisati o tem, kje so pravi izvori urjenja obrambe brez orožja - samoobrambe, je danes skoraj nemogoče. O tem, kdaj, kje in kako se je začelo s sistematičnim treniranjem je bilo veliko napisanega, toda vedno s pripombo, da je to le ena od možnih hipotez.
Z gotovostjo lahko trdimo le to, da so se ljudje bojevali med seboj ali branili pred napadi živali že v davnini. Tedaj je to bila le borba za obstanek in je bila obramba prepuščena zgolj instinktu vsakega posameznika. Ljudje še niso poznali treniranja, so pa zato posnemali različne gibe drug od drugega, ki so jih kasneje, z razvojem družbe, povezovali med seboj ter jih vadili kot plese. S plesi, ki so jih plesali ob različnih priložnostih, so se iz roda v rod prenašali tudi posamezni prijemi in udarci, uporabni za samoobrambo.
Prve sledi o sistematičnem ukvarjanju s telesno kulturo lahko zasledimo v kitajskih zapisi izpred 4000 let. Vaje, ki so jih tedaj uporabljali, niso bile toliko namenjene za samoobrambo, kot za ohranjanje zdravja in vitalnosti. V Evropi so našli zapise stare 2800 let, v katerih je omenjena veščina borbe brez orožja, kjer so borci uporabljali udarce in metanja. Tudi pri drugih narodih lahko najdemo podobne stare zapise in iz tega sklepamo, da so ljudje poznali in vadili primitivne oblike samoobrambe že veliko pred našim štetjem.
Skoraj vsi pisatelji se strinjajo, da se je pravi razmah urjenja samoobrambe začel po letu 520, s prihodom indijskega meniha Bodhidharme na Kitajsko. Tja je prišel z namenom poučevati zen budizem. Bil je utemeljitelj zen budizma na Kitajskem in je istočasno z njim poučeval tudi veščino, ki naj bi njegovim učencem služila za samoobrambo, za ohranjanje zdravja, vitalnosti in kot dopolnilo k meditaciji. Ta veščina, ki jo je Bodhidharma najprej poučeval v samostanu Shaolin, je kasneje doživela vrsto sprememb in dopolnil, tako da je skozi stoletja nastalo mnogo šol z različnimi imeni, ki jih danes imenujemo s skupnim izrazom - kitajski boks. Mnoge šole so se ohranile do danes.
Vse šole kitajskega boksa, ki so nastajale v letih od 500 do 1900, lahko razdelimo v trde ali zunanje šole in mehke ali notranje šole. Tehnike trdih šol, katerih predstavnik je tudi boks iz samostana Shaolin, temeljijo na moči telesa, mehke šole pa uporabljajo hitre in mehke gibe telesa.
Kitajski boks, ki se je zelo hitro širil po Kitajski, se je kmalu začel širiti tudi izven kitajskih meja po vsej Aziji, kjer je močno vplival na že obstoječe oblike samoobrambe posameznih narodov. Tako so pod vplivom kitajskih šol boksa pri posameznih narodih nastali novi stili, ki jih danes poznamo pod različnimi imeni. Najpomembnejši med njimi so Bando (Burma), Viet Von Dao (Vietnam), Tae Kwon Do (Koreja), Muay Thai (Tajska), Sikaran (Filipini), Karate (Okinava, Japonska).
Bodhidharma
Razvoj modernega karateja
Razlika med modernim in starim okinavskim karatejem ali kitajskim boksom je predvsem v pristopu k treniranju. Moderni karate je danes tudi športna disciplina, medtem ko je bil stari način treniranja zelo povezan z zen budizmom in je služil kot trening samoobrambe oz. priprava na realno borbo. Trening je bil zelo dolgotrajen in ni poznal športne borbe.
Domovina današnjega modernega športnega karateja je Japonska, kjer so ga v letih od 1920 do 1930 utemeljili in pričeli poučevati mojstri z otoka Okinave.
Na Okinavo, ki je imela zelo močne trgovske stike s Kitajsko, se je kitajski boks prenesel približno leta 1300, kjer se je z leti razvil v popolnoma samostojno veščino imenovano To De ali Te. Tja so ga najprej zanesli trgovci in popotniki s Kitajske. Kmalu je kitajski boks na Okinavi postal zelo popularen, tako da so premožnejše okinavske družine pričele vabiti različne poznavalce kitajskega boksa na Okinavo, da jih poučujejo, ali pa so na Kitajsko poslale svoje sinove, da se na izvoru naučijo nove borilne veščine. S tem so se tudi na Okinavi razširili različni stili oz. sistemi treniranja kitajskega boksa. Sčasoma so tem stilom Okinavci pričeli dodajati še svoje tehnike ali pa spreminjati že obstoječe, tako da je z leti nastalo veliko različnih metod samoobrambe, katerih podlaga so različni stili kitajskega boksa.
Za nas so danes pomembni predvsem trije veliki stili oz. smeri okinavskega karateja. To so Naha Te, Shuri Te in Tomari Te.
Naha Te je bil stil, ki se je najmanj oddaljil od kitajskega načina borenja. Njegove posebnosti so defenzivna tehnika, visoki stavi, krožni gibi in poudarek na dihanju. Ime je dobil po mestu Naha.
Shuri Te se je največ treniral v okolici mesta Shuri, po katerem je dobil ime. Ta stil se je zelo oddaljil od kitajskega načina borenja, zato so njegovi stavi dolgi in nizki, tehnika pa predvsem ofenzivna, s poudarkom na razvijanju moči.
Tomari Te se je treniral v okolici mesta Tomari. Njegova posebnost so izrazite ročne tehnike.
Vsi trije stili oz. smeri so danes važni, ker je iz njih kasneje nastala večina stilov modernega karateja na Japonskem.
Okinavski karate, ki se je najprej treniral samo v okviru posameznih klanov, je sčasoma postal prava nacionalna veščina. Tako so ga leta 1902 vključili v osnovnošolski program kot obvezen predmet, s čimer je postal tudi družbeno priznan. Od tega leta dalje so posamezni veliki okinavski mojstri začeli prirejati razne demonstracije in prikaze, ki so vzbudili pozornost pri Japoncih. Tako je leta 1922 na Japonsko odpotovala skupina ekspertov okinavskega karateja, ki je z demonstracijo sodelovala na prvem nacionalnem atletskem zletu v Tokiju in bila zelo uspešna.
Po tej demonstraciji je na željo domačinov na Japonskem ostal Gichin Funakoshi, oče modernega karateja, katerega naloga je bila razširjati okinavski karate na Japonskem. Funakoshi je kmalu spoznal, da sistem treninga, kot ga imajo na Okinavi, ne ustreza hitremu tempu življenja na Japonskem. Zato je pri svojem poučevanju izpustil vse komplicirane tehnike, ter skrajšal čas treniranja osnovnih tehnik na minimum. Njegovemu zgledu sta kmalu sledila dva druga poznana mojstra z Okinave, ki sta reformirala svoja stila in pričela poučevati karate na Japonskem. To sta bila Choyun Miyagi in Kenwa Mabuni. S temi spremembami ter z uvedbo kumiteja in športne borbe je postal ta spremenjeni okinavski karate, ki ga nekateri imenujejo športni ali moderni karate, na Japonskem v relativno kratkem času zelo popularen in je dosegel veliko masovnost.
Tako kot stoletja prej na Okinavi, je tudi na Japonskem kmalu prišlo do formiranja velikega števila stilov modernega karateja, ki so bili izpeljani iz že obstoječih okinavskih stilov.
Gichin Funakoshi
Do danes so se ohranili predvsem štirje veliki stili modernega karateja, ki so nastali na Japonskem v letih 1920 in 1930. Ti stili, ki imajo tudi največ pripadnikov po vsem svetu, so:
| Stil | Ustanovitelj |
| Shito ryu | Kenwa Mabuni |
| Goju ryu | Choyun Miyagi |
| Shotokan | Gichin Funakoshi |
| Wado ryu | Hinori Otsuka |
Veliko novih stilov modernega karateja je nastalo tudi po drugi svetovni vojni, ko so japonski inštruktorji ponesli veščino preko japonskih meja v svet. S prilagajanjem japonskih stilov mentaliteti ljudi po vsem svetu, z uvajanjem najnovejših dognanj športnega treniranja v karateju ter s kombiniranjem več stilov, nastajajo novi stili modernega karateja, od katerih so nekateri danes zelo znani in se trenirajo po vsem svetu. Med njih sodijo predvsem:
| Stil | Ustanovitelj |
| Kyokushinkai | Masutatsu Oyama |
| Sankukai | Yoshinao Nanbu |
| Shukokai | Choiro Tani |
| Shotokai | Funakoshijevi učenci |
Tako lahko danes ugotovimo, da se trenutno v svetu trenira preko 100 različnih stilov karateja. Če pa prištejemo še vse modernizirane različice kitajskega boksa (Kung Fu) ter druge nacionalne veščine, pridemo prav gotovo do številke, ki krepko presega število 200.
Nastanek in razvoj sankukai karateja
Sankukai karate, ki se je razvil iz stilov shito ryu in shukokai, je kot posledica normalnega razvoja in modernega pristopa k treniranju karateja nastal v novejšem času. Ustanovitelj sankukai karateja je Japonec Yoshinao Nanbu, ki je svoj stil prvič javno prikazal v Franciji leta 1971.
Vendar, če hočemo rekonstruirati nastanek in razvoj sankukai karateja, moramo poseči več desetletij nazaj, v leto 1926, ko je znani okinavski ekspert karateja Kenwa Mabuni pripotoval na Japonsko in pričel poučevati svojo metodo karateja imenovano shito ryu.
Kenwa Mabuni se je rodil leta 1893 na Okinavi, v družini z dolgoletno tradicijo gojenja borilnih veščin. Karate je pričel vaditi s trinajstimi leti pri tedanjih velikanih okinavskega karateja, Kanryu Higahonni in Anku Itosu, ki sta poučevala različni metodi okinavskega karateja, Naha Te in Shuri Te. Ker je vadil dva različna stila karateja, je lahko kmalu neposredno spoznal vse prednosti in pomanjkljivosti posameznega stila. Ta spoznanja so mu bila kasneje tudi vodilo pri kreiranju lastnega. Po smrti učiteljev Higahonne in Itosua, oba sta umrla leta 1915, je Mabuni nadaljeval s treniranjem obeh stilov, začel pa se je ukvarjati tudi z vadbo kobuda (sai, bo, nunchaku, tonfa). Tako je polagoma izoblikoval svojo lastno metodo treniranja, ki je nastala z združitvijo principov in tehnik stilov Naha Te in Shuri Te. Stilu, ki ga je prvič javno prikazal na Japonskem v Osaki leta 1926, je dal v čast in spomin na svoja učitelja ime shito ryu. Ime je nastalo z združitvijo začetkov priimkov Higahonna (izgovarja se Shigahonna) in Itosu.
Stil shito ryu je nastal iz enakih pobud, tako kot vsi stili modernega karateja, ki so bili ustanovljeni v letih od 1920 do 1930. Njegova odlika je predvsem v tem, da za izhodišče reduciranja tehnik ni vzet samo en stil okinavskega karateja, temveč dva, ki sta si zelo različna. S prepletanjem principov in tehnik obeh okinavskih šol, je mojster Mabuni v svojem poučevanju deloma odpravil pomanjkljivosti, značilne za stile modernega karateja, ki so nastale predvsem zaradi krajšanja časa treniranja osnovnih tehnik. Osnovni princip shito ryu stila je mehko - trdo izvajanje tehnike. S prepletanjem relaksacije in kontrakcije mišičnih skupin sta dani udarcem velika hitrost in moč. Stavi so visoki in kratki, z rokami v kaishu, kar dodatno povečuje hitrost udarcev in blokad in omogoča večjo gibčnost borca. Osnovni stav, ki se največkrat uporablja, je neko ashi dachi (mačji stav). V obrambi je princip blokada-udarec zamenjan s principom izmik-kontranapad. Napad ali kontranapad ni več samo udarec, temveč akcija, sestavljena iz serije različnih udarcev. Precej se uporabljajo tudi krožne tehnike. Kot dopolnilo k treniranju karateja, je uveden tudi trening kobuda, kjer se z iskanjem enakih shem dela kot pri karateju krepijo in iztezajo mišične skupine, specifične za posamezne gibe v karateju.
Mojster Kenwa Mabuni, ki je umrl leta 1957, je vse svoje življenje posvetil poučevanju karateja. Za seboj je pustil veliko število mojstrov, od katerih sta danes najbolj znana Kenei Mabuni, njegov sin, ki je naslednik stila shito ryu ter Choiro Tani, ustanovitelj stila shukokai.
Stil shukokai je neposredni prednik sankukai karateja in je nastal po II. svetovni vojni. Ustanovil ga je Choiro Tani, potem ko je več let treniral in proučeval stil shito ryu. Prvotno se je stil imenoval Tani Ha Shito Ryu, nekaj let kasneje pa se je preimenoval v shukokai. Ker je nastal kot produkt potrebe za metodo treniranja, ki naj omogoči tekmovalcem, da dosežejo v najkrajšem času čim boljše rezultate na tekmovanjih, je stil shukokai zato namenjen predvsem športni borbi v karateju. Razvil se je z reduciranjem tehnik stila shito ryu ter z uvajanjem nekaterih novih principov, poznanih tudi v drugih športih, ki dajejo vidne rezultate v razmeroma kratkem času. Shukokai je napadalen stil, ki daje prednost napadu pred obrambo. Napadi se izvajajo predvsem z ravnimi udarci, kot so tsuki ali mae geri, in manj s krožnimi udarci. Vsi udarci se izvajajo na principu šoka in dvojnega zasuka z bokom, kar daje udarcem veliko hitrost in moč. Stavi so visoki in kratki, z rokami v kaishu. Osnovni stav, ki se največ uporablja in po katerem se shukokai loči od večine ostalih šol, je borbeni zenkutsu stav (ayumi dachi). To je kratek stav, pri katerem je sprednja roka iztegnjena naravnost predse, z dlanjo v shuto. Ta roka je namenjena blokiranju ali kontroli nasprotnika. Odnos do borbe temelji na principu sen no sen, kar pomeni napadaj prvi. Poleg dvojnega zasuka z bokom je posebnost shukokai šole tudi udarec z roko v borbenem stavu, kjer je težišče telesa pomaknjeno popolnoma naprej, tako da so pete stopal dvignjene od tal. To je udarec, pri katerem za povečanje njegove moči uporabimo tudi celotno telesno težo, ne da bi pri tem izgubili ravnovesje.
Čeprav je stil shukokai nastal šele v novejšem času, je zaradi svoje učinkovitosti v športni borbi zelo hitro dobil veliko pristašev po vsem svetu. Mojster Choiro Tani je v tem času izšolal že vrsto odličnih borcev, ki so se proslavili po vsem svetu. Med njimi je tudi ustanovitelj sankukai karateja, Yoshinao Nanbu.
Choiro Tani
Yoshinao Nanbu se je rodil leta 1943 v Kobeu na Japonskem. Ker je bil njegov ded znani sumo borec, oče borec in učitelj juda ter stric učitelj kenda, se je tudi Yoshinao začel že zelo zgodaj ukvarjati z borilnimi veščinami. Pričel je trenirati judo s petimi leti pri očetu ter kendo pri stricu ob začetku šolanja.
Kasneje je začel trenirati karate in aikido pri mojstru Someka. Z osemnajstimi leti se je vpisal na ekonomsko fakulteto in začel trenirati shukokai pri mojstru Taniju. Pod njegovim vodstvom je hitro napredoval in že leta 1962 osvojil prvo mesto na japonskem univerzitetnem prvenstvu, kjer je nastopilo 1250 tekmovalcev vseh stilov karateja. Leta 1964 je prišel v Francijo na poziv francoske karate federacije, kjer je sodeloval na Internacionalnem karate pokalu Cannesa in osvojil 1. mesto. Po tem tekmovanju je ostal v Franciji in na željo Francozov pomagal pri razvoju francoskega karateja ter istočasno populariziral shukokai karate. V tem času, ko je veliko potoval in vodil seminarje, je v njem počasi dozorevala ideja o lastnem stilu. Leta 1968 se je vrnil na Japonsko, na srečanje vseh velikih mojstrov borilnih veščin, kjer je tudi konkretiziral svojo idejo. Kmalu za tem se je vrnil v Francijo in leta 1971 v Parizu prvič javno prikazal in demonstriral stil sankukai. Po tej promociji v Parizu je odpotoval na turnejo po Evropi, kjer je z demonstracijami in seminarji populariziral ter razširjal sankukai. Leta 1975 je prišel tudi v Jugoslavijo, kjer je na seminarju v Zagrebu prikazal svoj stil.
Yoshinao Nanbu
Sankukai karate je nastal z združitvijo principov in tehnik Aikida, Juda, shito ryu ter shukokai karateja. Njegov simbol so trije krogi (dva rdeča in en bel), ki predstavljajo Zemljo, Luno in Sonce, tri elemente, ki se v svojem vesoljnem plesu nikoli ne srečajo. Ta simbol predstavlja hkrati tudi osnovno idejo sankukai karateja, katere bistvo je ne nasprotovati nasprotniku s silo, temveč z vzpostavitvijo harmoničnega odnosa z nasprotnikom ter s pomočjo izmikanja, krožnih blokad in udarcev, izrabiti njegovo moč proti njemu samemu. To je sicer tudi ideja večine ostalih borilnih veščin ali stilov karateja, ki pa je v praksi zaradi svoje težavnosti velikokrat zanemarjena. Kvaliteta sankukai karateja pa je ravno v tem, da je ta ideja zastopana in izvedljiva v praksi za večino učencev že po nekaj letih treniranja. Za razliko od stila shukokai, sankukai ni namenjen predvsem športni borbi, pač pa daje velik pomen tudi tehnikam, ki so namenjene za samoobrambo oz. realno borbo. Stavi v sankukai karateju so, tako kot v shito ryu ali shukokai karateju, kratki in visoki, z rokami v kaishu. Udarci se izvajajo na principu šoka, z enojnim ali dvojnim zasukom boka. Pri treningu in v borbi se veliko uporabljajo tudi krožni udarci, ki se v obrambi uporabljajo v kombinaciji z izmikom in krožno blokado, v napadu pa pri napadanju s serijami udarcev ali pri spreminjanju smeri napada. Značilnost sankukai karateja je tudi delo oz. trening s partnerjem. Tehnika se namreč ne trenira samostojno, tako kot v večini stilov, temveč se že od samega začetka vztraja na treningu v parih. Na ta način se uči prilagajanja nasprotniku in izkoriščanju njegove moči.