Ostro in poduhovljeno

Borilne veščine kluba Forum - kako je mogoče združiti karate in meditacijo.
Vlado Paradižnik je eden tistih, ki je pri nas uvedel nov način poučevanja znane borilne veščine.

Objavljeno v Nedeljskem Dnevniku, nedelja 27. oktobra 2002, str. 31.
Intervju je na tem mestu objavljen s privoljenjem novinarja.

Na prvi pogled ni na karateju, kot ga učijo v ljubljanskem klubu Forum, nič posebnega. Eden najstarejših karate klubov pri nas nima stalnih prostorov, tako da karateisti trenirajo v nekaterih telovadnicah osnovnih in srednjih šol po Ljubljani. Poučujejo slog Sankukai. Na začetku petnajst minut ogrevanja, potem kratka borba z nasprotnikom. Precej ostro. Nobene milosti. Včasih jo kakšen tudi »faše«.

No, v resnici ni tako hudo. Ampak stvar postane zanimiva, ko izvemo, da se kar nekaj članov kluba ukvarja tudi z jogo. Glavni trener kluba, Vlado Paradižnik, sicer nosilec črnega pasu pete stopnje, petega dana, kot temu pravijo, vztraja pri kultiviranju duha. »V celoti je šlo od začetka moje trenerske kariere skozi moje roke od deset do petnajst tisoč ljudi,« pove Vlado. »Tako kot sicer v življenju, ko ljudje pač prihajajo in odhajajo,« doda. »Sem pa vesel, ker vidim, da se tiste starejše generacije spet vračajo.«

Začne se vadba osnovnih tehnik. Vlado, sicer močan možakar inteligentnega videza in srednjih let, je siten in natančen. Osebno trenira predvsem tiste, ki imajo višje pasove, od zelenega ali modrega navzgor, preko rjavih do črnih. Kakih petdeset »kandidatov« je tu. Povečini so to mlajši fantje in dekleta, najdemo pa seveda tudi marsikaterega starejšega, ki tukaj sploh ni samo zaradi rekreacije. »Deashi barai« je danes »na jedilniku« - rušenje nasprotnika z nogo. Znoj teče v potokih, saj Vlado nikakor ni zadovoljen. Klubska tekmovanja so obvezna za nosilce višjih pasov. Približno enkrat na mesec se v eni od slovenskih telovadnic zgodi »pokaži, kaj znaš«.

Trdi in mehki

»Aktivnih mojstrov sankukai karateja je pri nas točno deset. To so tisti, ki imajo črn pas,« pove Vlado, ki je tako rekoč veteran slovenskega karateja, saj vztraja pri tej veščini že več kot trideset let. »Karate se v grobem deli v dve skupini slogov – trde in mehko-trde. Mehkih v karateju ni, ti so v glavnem vezani na kitajske borilne veščine.« Mehkoba kitajskih borilnih veščin je v zadnjih letih morda najbolj utelešena v liku in delu Jet Lija, filmskega zvezdnika iz aktualne pretepaške uspešnice Zmajev poljub. Precej bolj »trd« se zdi teksaški šerif Walker, nekdanji svetovni prvak v karateju, Chuck Norris. »Sankukai torej sodi v skupin mehko-trdih slogov. To pomeni, da izkorišča hkrati človeško hitrost in moč. Sicer pa vsak slog prej ali slej privzame značilnosti glavnega mojstra, ki ga poučuje. Ker se sam ukvarjam še z jogo, poučujem sankukai kot veščino. To pomeni, da sankukai ni samo šport, ampak tudi delo na sebi, borba s samim seboj.«

Sankukai je bil v sedemdesetih, ko se je pojavil, izredno popularen. Pozneje je njegov ustanovitelj Joshinao Nanbu, sestavil še veliko bolj radikalno borilno veščino. Nanbudo je težko stlačiti v nek predalček, je pa zaradi nove veščine njegov ustanovitelj zanemaril sankukai. »Sankukaia zagotovo ne vadijo več v takšnem obsegu kot včasih, je pa zanimivo, da še zmeraj dobivam veliko elektronske pošte od ljudi z vsega sveta, ki vadijo sankukai.«

»Za očeta borilnih veščin velja indijski budistični menih Boddhidharma, ki je enkrat v petem stoletju prišel učit na Kitajsko. Na tej svoji poti se je nastanil v samostanu Shaolin,« razlaga Vlado. Zgodbe o duhovnih temeljih borilnih veščin torej niso samo govorice. Shaolin še vedno »obratuje«. V zadnjih letih se je njegova popularnost še povečala, saj menihi tega samostana po svetu uspešno razkazujejo svoje veščine. Tudi v Sloveniji. Boddhidharma naj bi ob svojem prihodu v Shaolin zaprepaden ugotovil, da so tamkajšnji menihi od dolgotrajnih meditacij telesno popolnoma neuporabni. Tako so začeli trenirati borbene gibe, s katerimi so vzpostavili ravnovesje v svojih telesih. Te tehnike so se pozneje razširile po Kitajski, se ustavile na Okinawi in pozneje dobile na Japonskem svojo sedanjo obliko. Zahodnjakom so se v dvajsetem stoletju zazdele te veščine strašno zanimive, pa ne samo zaradi privlačnih tehnik.

»Lahko bi rekli, da so bile prav borilne veščine prvo sredstvo, s katerim smo začeli zahodnjaki spoznavati vzhodnjaško duhovnost,« pravi Vlado. Francozi so svoj čas poznali nekaj podobnega karateju. Svoj »brcoboks« so imenovali savate, ki pa je izumrl. Borbe z nogami ali borilnih blokad v Evropi tako praktično nismo poznali.

»Osebno sem se s karatejem začel ukvarjati zaradi duhovnosti. V tistih časih sem iskal odgovore na določena vprašanja. Nekatere odgovore sem našel, nekateri so bližji, nekateri pa so se oddaljili,« se zasmeji. Vlado in še nekaj njegovih učencev se ukvarja z jogo, povečini pod vodstvom v Avstriji živečega mojstra iz Indije Svamija Mahešvaranande. V klubu imajo tudi vaditelja ene od budističnih poti. Nekateri so zelo predani rimokatolicizmu. »Skupaj pa se vsi najdemo pri karateju.«

Joga zahteva veliko moči

Vlado med svojimi urami veliko govori o pozornosti, ki jo mora borec razviti. Zdi se, da je psihični del treninga celo prevladujoč pri poučevanju sankukai karateja.

»Ste zaradi poudarjanja teh načel, nenasilja in pozornosti postali vsi skupaj mehkejši?«
»Ne, prav nasprotno,« razloži. »Velika večina ljudi povezuje jogo z neko mehkobo, slabotnostjo. Za ukvarjanje z jogo potrebuješ ogromno moči. Ne toliko telesne kot mentalne. V Indiji sem nekoč naletel na fotografijo skupine jogijev s svojim učiteljem. Zdeli so se mi kot kakšna tolpa z Divjega zahoda. Iz njihovih oči je sevala strahotna moč. Sploh niso ustrezali našim predstavam o duhovnosti. Moč ni nič slabega, problematično je, če jo uporabljamo v slabe namene.«

Ogromno izmikanja je opaziti pri sankukai karateju. Za trde sloge je značilno bolj frontalno spopadanje, tu pa je ob vsakem udarcu videti tendenco izmikanja v eno ali drugo stran. Kot da gre za protinapad iz zasede.

»Nekateri ljudje so se pri jogi po nekaj letih čudili, kako lahko sploh vztrajam pri karateju, saj je to vendar samo nasilje. Lahko rečem, da sem pri jogi našel vse tisto, kar sem pogrešal pri karateju.«  Kljub temu se zdi jogijska meditacija precej bolj statična, morda po svoji zunanji obliki nezdružljiva s karatejem.

»Meditacij je več vrst. Nekatere vrste meditacije so pasivne. V tem primeru samo opazuješ, ali pa tudi ne, kaj se dogaja samo od sebe. So pa tudi aktivne meditacije. Pri takih poskušaš usmerjati tok dogodkov in si aktiven opazovalec. To se dogaja tudi v neki borbi, če ne gledaš nanjo kot na nek spopad z nasprotnikom, pri katerem je potrebno zmagati, če jo torej opazuješ zgolj kot neko stanje, kjer se skozi gibanje in pretakanje energij soočaš s svojo notranjostjo. Zen je učil, da naj borec v borbi doseže stanje praznine. Mi temu pravimo stanje borbenega duha. Tisti, ki zna, objekt znanja in znanje samo združi v en Tistemu, ki izkusi to stanje, se praktično ustavi čas. Nasprotnikovi udarci postanejo počasni, kot v počasnem filmu. Ne zaznavaš več okolice. Zdi se ti, da te nihče ne more premagati.«

Receptov za vstop v takšno stanje je menda veliko in karate je eden od njih. Vendar izkušeni borci prav tako kot vaditelji neke oblike »sedeče« meditacije pravijo, da so recepti v bistvu ovira. To stanje na koncu pride samo do sebe, kot spanec, ki se ga prav tako ne da izsiliti z »receptom«.