Vlado Paradižnik: Borec premaguje samega sebe

Intervju je bil objavljen v majski številki leta 1998 revije Gea, ki jo izdaja Mladinska knjiga Založba, d.d., Ljubljana.
Pogovarjala se je: Slavica Borka Kucler
Fotografiral je: Iztok Dimc

Intervju je na tem mestu objavljen s privolitvijo novinarke.

Poučevanje borilnih veščin je pri nas čedalje bolj razširjeno, zaradi omenjenega vpliva okolja pa se marsikdaj poučujejo ali trenirajo z napačnim ali zoženim nagibom. V celotni ponudbi pa najdemo tudi izvirnemu izročilu in celostnim potrebam človeka bližje tehnike. Ena takih tehnik je sankukai KARATE, katerega klube najdemo po vsej Sloveniji, v Ljubljani pa deluje klub Forum. Sankukai karate na Slovenskem vodi ustanovitelj, mojster karateja in tehnični mentor Vlado Paradižnik.

Najbolj celosten vpliv na duševnost ljudi imajo multimedijsko oblikovana sporočila, med katerimi je najširšemu krogu dosegljiva filmska produkcija. Ta ponuja (poleg dobrih in seveda tudi vrhunskih stvaritev) obilje mentalnega onesnaževanja s promocijo prav vseh oblik nasilja; v ta namen pa so spretno izrabljene borilne veščine.

Od kod izvira karateistična smer sankukai in kakšne so njene posebnosti?

Ustanovitelj sankukai karateja je Japonec Yoshinao Nanbu. Prvotno je treniral karate in aikido pri mojstru Someka ter shukokai pri mojstru Taniju. Pot ga je zanesla v Francijo, kjer je populariziral shukokai karate, dokler ni razvil lastnega sloga, ki ga je v Evropi prvič predstavil leta 1971. Sankukai karate je torej sinteza aikida, juda ter shito-ryu in shukokai karateja. Njegov simbol so trije krogi. Ti simbolizirajo Zemljo, Luno in Sonce, ki v svojem vesoljnem plesu ponazarjajo medsebojno skladnost in harmonijo. Sankukai karate povzema tudi veščine jiujitsa ali samoobrambe, kuatsu pomoči pri poškodbah, dihalno gimnastiko z vajami za ohranjanje zdravja in vitalnosti ter kobudo, v svojem treningu pa tudi nekatera sodobna spoznanja športnega treniranja. Tako pomeni celovit sistem psihofizičnega razvoja posameznika. Značilnost sankukai karateja je tudi trening s partnerjem. Že od samega začetka se tako učimo prilagajati nasprotniku in izrabljati njegovo moč. Zaradi modernega načina treniranja in možnosti uspešne samoobrambe, ki jo ponuja tudi fizično šibkejšim, je sankukai karate v svetu zelo cenjen.

Bi nam lahko predstavili filozofske temelje vašega dela?

Pri nas poskušamo poučevati karate kot veščino, veščina pa zame pomeni predvsem bojevanje s samim seboj. Tu mislim na boj s svojimi negativnimi lastnostmi, z lastnimi omejitvami, na primer strahovi, odpori in podobnim. Filozofski temelj karateja je zen, sam pa sem zavezan tudi jogi, tako da v svoji praksi združujem najžlahtnejše vzhodne duhovne prvine oziroma discipline.

In vendar ste morali doseči nekakšno sintezo s tukajšnjim gledanjem na življenje ...

Če gledamo realno, če stojimo zdravo na trdnih tleh, s sintezo ne bi smelo biti težav. Temelj vzhodne filozofije je namreč sprejemanje realnosti - vsaj tako jo razumem jaz - in zato skušamo pri karateju naučiti ljudi samo to, da znajo sprejeti realnost. Da pa bi človek lahko sprejel realnost, mora imeti poleg znanja tudi veliko moči, predvsem mentalne, in pa seveda veliko poštenja. Poštenje je tudi najpomembnejše vodilo, ki ga pri treningu karateja nenehno ponavljamo: bodimo pošteni do sebe in drugih. Ne lažimo si v ničemer, niti glede obvladovanja tehnike niti glede kakovosti treniranja pa tudi glede doslednosti v vsakdanjem življenju ne. Če gledamo na realnost s tega zornega kota, se lahko Vzhod in Zahod tesno povežeta. Ne obremenjujemo pa se s tistimi posebnostmi vzhodnjaških veščin, ki so izrazito prilagojene tamkajšnji kulturi.

Se vam zdi, da je med doživljajskim svetom vzhodnjaka in zahodnjaka kakšna bistvena prelomnica, točka, ki je ne gre prestopiti?

Razlike seveda so. Že po sami naravi smo nekoliko drugačni, drugačna je kulturna zgodovina, kar se kaže v družbeni hierarhiji ter stopnji razvitosti, različne so tudi lestvice etičnih vrednot. Povezanost sveta in medsebojni vplivi pa so naredili svoje. Tako zdaj, ko že dolgo vrsto let redno obiskujem Indijo, ugotavljam, da so razlike čedalje manjše, lahko se zgodi, da bodo nas, zahodnjake, tudi na materialnem področju kmalu prehiteli. Na duhovnem področju je temeljna razlika v tem, da ljudje vzhodnih kultur iščejo in odkrivajo boga v sebi, zato izpopolnjujejo sebe, mojstrijo in premagujejo predvsem sami sebe. Resnica, bog, vsevišja zavest... je po njihovem prepričanju skrita v človeku. Na Zahodu še vedno prevladujejo ustaljene predstave o Bogu, ki biva zunaj nas, ki ga častimo v predpisanem obredju, kakršno je v domeni Cerkve. Sicer pa nerad poudarjam razlike, ker vem, da tam, kjer se iskalec resnice spusti v globine, razlike med Vzhodom in Zahodom izginejo.

Veščina, ki jo učite, temelji na borjenju. Kaj pravzaprav pomeni biti borec?

Ta beseda nam, ki se učimo veščine, pomeni veliko. Najprej pomeni biti človek, in to z vsemi kvalitetami in omejitvami, ki iz tega izhajajo. Biti borec pomeni, da sem se sposoben soočiti s samim seboj, takim, kakršen sem, da sem si sposoben priznati napake in jih popravljati, da sem sposoben tolerirati in razumeti napake drugih. Borec ni nekakšen filmski superman, nepremagljiv in brez napak, temveč človek, ki se vse življenje uči, ki vse življenje nameni izpopolnjevanju samega sebe. Zanj velja misel, ki jo je nekoč izrekel modrec: "Pameten človek dela vedno nove napake, malo manj pameten pa v nedogled ponavlja stare." Napake delamo vsi; lastnost borca je, da napake spozna, si jih prizna in jih preseže. Zanj bi torej lahko rekli, da je človek, ki se neprestano spreminja.

Če vas prav razumem, je torej naloga borca predvsem boj s samim seboj!

Vsekakor. Bojujem se predvsem sam s seboj. Če namreč hočem spremeniti kar koli v svojem življenju, lahko to storim le tako, da se spremenim sam. Ko se spremenimo sami, se spremeni tudi okolica, saj z drugačnim ravnanjem, z osebno zbranostjo in umirjenostjo sprožimo pri ljudeh tudi drugačne odzive od tistih, kakršnih smo bili morda vajeni v preteklosti. Vsako drugačno, se pravi neposredno spreminjanje okolice, drugih ljudi, je Sizifovo delo! Drugega v resnici sploh ne moremo spremeniti. Lahko ga prisilimo ali prepričamo, da ravna drugače, vendar bo taka sprememba le začasna prilagoditev okoliščinam, resnična sprememba pa je posledica spoznanja, torej mora do nje priti vsak sam. Marsikdaj lahko koga, ki je tako ali drugače odvisen od nas (čustveno, denarno...), prisilimo, da ravna (po naših merilih) bolj odgovorno, dosledno, zrelo... Iluzornost prepričanja, da smo dosegli spremembo, se bo pokazala takoj, ko bo pretrgana vez odvisnosti!

V tem se vaša veščina ujema tudi z doktrino nenasilja. Je to edina skupna točka ali je povezanost morda globlja?

Nenasilje je vrhovni princip v tem kozmosu! Nenasilje v vseh pogledih: v dejanju, govoru, mišljenju, v razmerju do drugih ljudi in ne nazadnje tudi v načinu prehranjevanja. Ne vem, ali boste verjeli, vendar je zame karate nenasilje. Nikoli ga nisem doživljal kot nasilje. Karate je delo s seboj, tudi med borjenjem s fizičnim nasprotnikom. Mi učimo naše člane, da gledajo nasprotnika kot prijatelja, ne kot sovražnika; kot prijatelja, ki pokaže na naše napake. Ko nas udari in nas zaboli, pokaže, da je naša blokada slaba, na primer. Športnega boja naj ne bi razumeli le kot priložnost za tekmovanje, za dokazovanje, da smo boljši in da dobivamo nagrade, temveč bolj kot posebno, recimo stresno stanje, v katerem privre iz nas vse tisto, kar še vedno prikrito spi pod površjem: pomanjkanje znanja, strah, pohlep, nevoščljivost, agresivnost... Če se borec loteva borjenja s to zavestjo, nikoli ne izgubi, ker se uči iz zmag in iz porazov. Potem je vsak boj korak naprej. Je pa to kar težko doseči, saj so skušnjave velike, pokali svetli ...

Sankukai torej ni predvsem športna disciplina?

Pred očmi imamo trajnejše vrednote. Glejte, čez dvajset let bo kimono raztrgan ali pa ga bodo prežrli molji, pokal bo obležal rjast in zaprašen, sklepi bodo manj gibljivi, vaje bodo pozabljene. Ostane le tisto, kar človek žlahtnega odkrije v sebi, kar se zakorenini v srcu. To je torej najpomembnejše in to skušamo "dati" našim članom; spoznanje, da karate ni zožen na čas, ko se trenira, temveč je veščina, ki pušča sledi v vsakdanjem življenju. Če iz borilnih veščin vržemo duhovnost, jih zožimo na grobo tehniko za doseganje učinka oziroma uspeha, s tem pa zanemarimo kultiviranje uma, čustev, celotne osebnosti. Za nas ni pomemben le uspeh, temveč tudi pot do uspeha.

Upoštevate ta kriterij tudi pri napredovanju, pri izpitih za doseganje višjega pasu?

Vsekakor. Seveda se pri nižjih pasovih bolj osredotočamo na tehniko, pri višjih (od zelenega pasu navzgor) pa čedalje bolj upoštevamo celotno psihofizično stanje vsakega posameznika. V izvajanju tehnike mora biti čedalje manj agresivnosti, v gibih mora biti določena eleganca, v nastopih mora biti čedalje več notranjega miru... Vse to pa človek doseže le, če se ukvarja s seboj, če se spreminja. Tako naj bi mojster postal že borec; to ne pomeni, da je cilj že dosegel, temveč da je življenje vzel v svoje roke, da se je začel spreminjati. Sicer pa je osebna pot vsakega borca drugačna, samo njegova. Če se ne ravnamo po resničnih življenjskih vrednotah, začne veščina propadati. Tehnike se začnejo ožiti oziroma reducirati, v ospredje se prebijeta gola fizična moč in agresivnost, iz boja izpuhti plemenitost (kar prepogosto opažamo v sodobnih športih). To se še posebej ne bi smelo dogajati v borilnih veščinah, kjer se čisto konkretno srečujemo z nasprotnikom, s človekom. Morali bi se zavedati, da tu z večanjem agresivnosti škodujemo predvsem sami sebi.

Kdaj karateist postane mojster?

Mojster je karateist s črnim pasom. V našem klubu je sedem mojstrov. Zanje se delo ne konča, temveč šele prav začenja, saj je mojstrenje samega sebe tako dolgo, kot je dolgo človekovo življenje.

Vi sami ste se učili pri različnih mojstrih. Katerih?

Sprva sem se učil pri manj znanem mojstru v Zagrebu. Ustanovitelja sankukai karateja, mojstra Yoshinaa Nanbuja, sem srečal prav tam, leta 1975, na seminarju, kjer je predstavil svojo, tedaj novo veščino sankukai. Takoj sem se navdušil nad njegovo tehniko, leta 1976 pa sem odšel k njemu v Pariz in se lotil treninga pod njegovim vodstvom. Stike z njim sem ohranil do danes, še vedno sodelujeva. V vmesnem obdobju je tudi on zamenjal nekaj trenerjev in imel sem stike tudi z njimi.

Kakšna je razlika med sankukai karatejem in drugimi karateističnimi smermi?

V karateju se je razvilo več slogov. Sankukai gradi na obvladovanju nasprotja mehko - trdo, kar pomeni, da skuša enakomerno razvijati hitrost in moč. Meni je ta slog najbližji, ker od človeka zahteva odprtost. V njem so zastopane tehnike, ki zahtevajo delo celega telesa. Sicer pa dobi ne le vsaka šola, temveč tudi vsak klub poteze glavnega učitelja. Tako je verjetno naša posebnost v tem, da se posvečamo celotnemu človeku, da poudarjamo delo s seboj, pač zato, ker je taka tudi moja pot. Tudi sam sem nenehno iskal - skozi jogo, skozi zen... Naša filozofija je: športni boj - da, športni uspehi - da, vendar samo, dokler nam pomagajo pri celostnem napredovanju. Karateist naj postane predvsem boljši človek, dober državljan, ki je lahko v ponos svoji družini, narodu, človeštvu in seveda samemu sebi. Nikoli nisem treniral karateja zato, da bi se pretepal, in k učitelju joge nisem šel zato, da bi se umaknil pred svetom. Obojega sem se lotil z isto namero - iskanja resnice in samega sebe, pri doseganju tega cilja pa mi pomaga oboje.